Predstavitev knjige z odlomkom:

Tako mi je bilo samo po sebi umevno, da z njo podelim vso svojo bit.

S seboj sem imela tudi vse tri popisane zvezke tega poletja, da bi ji lažje in v kronološkem zaporedju, povedala vse o moji ljubezni!

Poslušala me je skrbno, zavzeto in zelo zbrano. Vmes je podala kakšno mnenje, ampak v glavnem me je čisto zares poslušala in slišala.

Mislim, da sva na tistem koncu ždeli nekje šest ur, preden sem uspela priti do konca vsem mislim, ki so se mi sproti porajale. Z mano je sočustvovala, me poskušala razumeti in bila nežna v besedi.

Vznemirilo jo je dejstvo, da sem prejokala velik del poletja. Nikakor ni mogla sprejeti misli, da ljubim nekoga, ki najverjetneje o tem ne ve ničesar. Še najmanj pa ji je bilo sprejemljivo dejstvo, da sem nakazala toliko denarja za storitev, katera mogoče ni bila niti opravljena.

Ker pozna mojo skrbno naravo ravnanja z denarjem, ji nikakor ni šlo v račun, da sem plačala za nekaj, za kar me nihče ni terjal. Pojasnjevala sem, da tako piše v knjigi in da sem zaradi tega dobila občutek dolžnosti, da poravnam za storitev, ki je bila opravljena.

No, ob pogovoru z njo sem tudi sama začela dvomiti v smiselnost svojega početja. Vzbudila mi je neki občutek, da je morda vse skupaj neke vrste nateg same sebe.

Najbolj nejasno pa se ji je zdelo spoznanje, da Simonu nisem napisala sporočila, da sem plačala za Ponovno povezavo. Moje stališče je bilo, da je to zagotovo videl na svojem tekočem računu.

»Pa se ti je zahvalil za plačilo ali kakorkoli drugače, dal vedeti, da je prejel denar?« je vztrajala v razmišljanju. »Ni,« sem rekla, »nimam povratne informacije, da je plačilo prejel.«

»Kaj pa če ima več tekočih računov in na dopustu je, si rekla. Zakaj si tako prepričana, da je videl prejeto plačilo?« me je spraševala.

Mogoče pa ima prav. Saj sem res neumnica brez primere. Pa kaj se grem v teh časih? Mar mi je to res bilo potrebno?

Dogovorili sva se, da bom Simonu še ta večer poslala sporočilo, kateremu bom priložila potrdilo o plačilu storitve Ponovne povezave. 

S sprejetim zaključkom razmišljanja sva se obe strinjali in sklenili, da bova nadaljevali pogovor, ko bo čas pokazal svoje.

Dan sva zaključili bolj umirjeno, s sprehodom in večerjo ob bližnji reki.

Zvečer sem sestavila sporočilo:

(KONEC ODLOMKA)
Če misliš, da si sam, se motiš. Vsi smo povezani.
 
Ko srčno in goreče prosiš za pomoč, le-ta pride. Največkrat nepričakovano in na skrivnosten način. Ko jo ozavestiš, ti življenje ponovno ponudi neskončno lepe sončne vzhode in povezavo s svojo dušo.
 
In ne pozabi: »Čudna so pota Gospodova!
Skrita med zidovi Betine, odločena, da pišem ...
Odsev raziskovalke življenja!
Sonce si je izhodilo pot na obzorje, ko sem pričela s pisanjem te knjige ...

Kraj Betina, kjer sem napisala knjigo Vzhod sonca – ponovno Simonca. Kontakt, do čudovitih apartmajev, kjer sem pisala prvo knjigo.