Mi pa hodimo ven jest

Prehranjevanje po restavracijah, picerijah in lokalih s hitro pripravljeno hrano ni vedno zdravo za želodec kot tudi za žep.
 
Vodenje naših mesečnih izdatkov bolj ali manj pokaže, da ne moremo prav pogosto uživati obrokov izven domače kuhinje. Seveda so vedno izjeme, ki pa to pravilo pogosto le potrdijo. Vendar, se je tokrat izkazalo drugače.
 
Bil je običajen delovni dan, ko sva s sinom našla razlog, da ga praznično obarvava. Proslavila ga bova tako, da greva »ven jest«, sva se odločila.
 
Ko zaključiš službeno ali šolsko obvezo, te lahko misel na dobro hrano zelo razvedri. Začela sva razpredati, kje in komu bova dovolila, da razvaja najina prazna želodca.
 
»Greva tja!« »Verjetno bo zelo drago.«
»Greva tja!« »Malo preveč je s poti.«
»Greva tja!« » Mogoče bi šla raje kam drugam.«
»Greva tja!« »Ne, pice pa že ne bova jedla. »
»Pa tudi špageti, hamburgerji in podobno ne pridejo v poštev.«
 
Sva razpredala kar naprej in naprej … To, kar se nama je na začetku zdelo sila preprosto, sva sedaj zakomplicirala do onemoglosti. Nisva se mogla odločiti, kam bova šla. Nisva našla rešitve, da bi bila z njo oba zadovoljna.
 
Malo naveličana, sem predlagala, da se ustaviva še v večjem supermarketu, da opravim obvezen tedenski nakup živil. Mogoče pa bova med nakupovanjem le uskladila svoje želje kje in kaj jesti.
 
Pograbila sva prost voziček in vija vaja skozi trgovino. Ustavila sva se ob pultu, za katerim je omamno dišalo. Pripravljena hrana, kuhana, pečena, dišeča. Glavne jedi, priloge, sladice, solate, vse primerno in okusno dekorirano. Samo pribor v roke in gremo … Hm, usta je zalila slina, ki sva jo požirala kot za stavo.
 
»Mami, jaz bi »pohano« bedro ali kar dve, piščančje se-ve. Ja, zakaj pa ne! Sama sem se odločala med enolončnico in pečenimi piščančjimi prsmi. Ampak enolončnico bo v avtu verjetno problem zaužiti, sem razmišljala že skoraj na glas. Eh, bom kar mesni obrok.
 
Prosiva, da nama pogrejejo meso. Medtem se odločiva še za solato vsak s svojim prelivom. Za poobedek pa izbereva posodici z več vrstami narezanega južnega sadja, ker je bilo videti dovolj mamljivo. Kaj še potrebujeva? Štiri sveže štručke, prtička in plastičen pribor.
 
Za ostali nakup tedenske domače zaloge hrane sedaj ni bilo več niti volje niti časa.
 
Premaknila sva se do blagajne in pohitela do avtomobila. Na kolenih sva razgrnila prtiča in se veselo lotila »ta boljše« pojedine. Vsak s svojim kosom mesa v eni in s plastičnimi vilicami v drugi roki, sva ugotovila, da je najin položaj zelo komičen.

Ugnezdila sva se sredi parkirišča, kjer so levo in desno hiteli nakupovalci, vsak s svojimi vrečkami in zavoji. Avtomobili levo in desno so se menjavali, midva pa sva si zaželela, da bi se nama šipe čim prej zarosile in bi postala nevidna za mimoidoče.
 
Sredi uživanja tega slastnega obroka pa naju je zajel krč smeha. Verjetno zaradi zadovoljstva, ker sva že potešila prvo lakoto in seveda predvsem zaradi smešnih potez in grimas, ki sva jih delala ob trganju mesa s kosti in lovljenju solatnih delcev na plastični pribor.
 
Sinu se je utrnila misel, da si takšna praznovanja, ko greva »ven jest«, lahko od sedaj naprej prav pogosto privoščiva. Jedla sva dobesedno »zunaj«, lokal je bila notranjost našega ljubega starega Opla. Privoščila sva si glavno jed s solato in sladico, za kar sva odštela 6,50 EUR. Pravo kosilo, samo brez pijače, hehe …
 
Res ni slabo niti drago. Mi ni preostalo drugega, kot da sem se strinjala s sinovo teorijo. To je bil zagotovo moj najnižje plačani račun za kosilo za dve osebi.
 
Edino, kar bova drugič spremenila, je bila odločitev, da bova avto premaknila iz epicentra parkirišča, na obrobje le-tega. Kajti bolščanje in pomenljivi pogledi skozi okno avtomobila ter dovolj glasni komentarji so preveč jasno odražali občutke in razmišljanja mimoidočih.
 
Napad smeha naju, zaradi sprotnih komentarjev, ki sva jih pletla tekom hranjenja, ni spustil tako zlahka. Sinu je uspelo, da so ostanek solatnega preliva popivnale njegove nove kavbojke. Ostale smeti in kosti pa sva ob koncu obroka še kar uspešno polovila v vrečko.
 
Vsestransko zadovoljna, sva se odpravila proti domu. Lahko bi tudi rekli, proti novim dogodivščinam tega, nič več tako običajnega dne, ki nama ga je uspelo na samosvoj način, praznično obarvati.
 
Pomembna ugotovitev pa je bila: »Vsaj del dneva je lahko praznik prav vsak dan, ČE SE LE MI TAKO DOMISLIMO IN ODLOČIMO!«
 
In če je pravi trenutek in sem tudi ravno primerno razpoložena, vam lahko v razgovoru prodam dve zgodbi.
 
Prvič, če ste moj prijatelj, vam na humoren način povem, kako mi redno hodimo« ven jest«!
 
In drugič, če vas želim pripraviti do zavisti ali ljubosumja, pa vam zlahka in s hudomušnim veseljem prodam zgolj dejstvo, DA NAM PA V TEH ČASIH RES NI PROBLEM HODIT »VEN JEST!«