Končno! V svojem delu ​spet uživam!

In to tako zelo, da se med delom večkrat vstanem in zaplešem, zapojem in tudi zavriskam od same sreče, ker mi tako dobro uspeva.
Včasih preberem napisano in se čudim: »Pa, kaj sem TO res napisala Jaz?« Seveda sem. Napisala Jaz. Kdo pa drug? Ampak, kot da imam nad glavo prišepetovalca, ki mi skozi lijak steka idejo za idejo in roke ne dohajajo zapisati misli, ki dobesedno lijejo skozme.

Čista radost in užitek! BITI TO, KAR SEM! Pisarka Simona, s Simonom ob strani.

Ko si enkrat dovoliš delati to, kar ti predstavlja »eno samo ljubo veselje«, ni več tistega, ki bi ti to preprečil.

Spodbujam vse omahljivce, tiste, ki ne vedo ali BI ali NE BI!?

Dajte, samo začnite ustvarjati v delu, ki je vam pisano na kožo! Vse se začne s prvim korakom in nič drastičnega se ne bo zgodilo čez noč. Vendar pride dan, ko boste imeli kaj pokazati, z zdravim ponosom in tistim pogledom, ki bo povedal, da spet hitite naprej … po svoji novi poti, ker vas ne ustavi več nihče, ker vas kar samo vleče naprej in se ne spomnite več, zakaj ste tako dolgo odlašali. Zaradi strahu? Česarkoli? Da, tako deluje večina. Ampak Vi niste večina. Vi ste svetla izjema, zato samo pljunite v roke in gremo. Na svojo pot. Tisto, po kateri boste hodili vsak dan rajši in komaj, komaj čakali, da naslednji dan spet nadaljujete …
 
Da, o tem vam govorim! Veselju do dela. To ni fraza, floskula, to je čista resnica. Vse preveč ljudi dela nekaj, kar jim ni pisano na kožo. Ampak ujeti kot so, prestrašeni od sistema, okolice in ne nazadnje vseh ljudi, ki vplivajo nanje, ne vidijo izhoda iz začaranega kroga. Takoj, že ta hip razmislite: »Ali boste Živeli ali Životarili? In kako dolgo še?«
 
Seveda tudi sama sem do nedavnega sklepala prevelike kompromise, zato pa opažam ta očiten premik na bolje v svojem življenju.
 
Ste se vprašali, zakaj vendar pa sem tudi sama tako dolgo odlašala? Odgovor je kot na dlani. Nisem si zaupala. Najedalo me je kar nekaj strahov. Da nimam prave diplome, da nisem dovolj dobra, da ne bom zmogla. Jaz že ne, to uspeva le drugim. Vsem tistim, ki sem jih slepo občudovala.
Vse, dokler me izkušnje niso pripeljale do spoznanja, da NIHČE ni »pristojen« ocenjevati, precenjevati ali kako drugače manipulativno in selektivno odločati o mojih sposobnostih in znanjih. Zakaj? Zato, ker točno teh izkušenj, znanj in spoznanj, kot jih nosim sama, nima nihče. Samo Jaz.
 
Da tako je to! Vsi mi smo »originalni« in vredni najboljše IZBIRE. In če čutimo, ali samo slutimo, kam nas vleče, kaj si želimo ali hočemo, pa si ne dovolimo, ker drugi tako mislijo, potem moramo poskusiti. MORAMO. Kajti šele tako bomo izvedeli, ali so naši strahovi upravičeni.
Ker vsi vemo, da je strah tako ali tako votel, znotraj pa ga nič ni. Zato se tudi naši strahovi velikokrat izkažejo za »prazne marnje«!
 
Ko veš, kaj te zanima in veseli, boš to z največjim zanimanjem raziskoval in se učil mimogrede.

Ampak težja, kot je preizkušnja, bolj te izmojstri. Tako nekako sem očitno morala izkusiti tudi sama. Hkrati pa sem se nasmehnila, ko sem prebrala v nekem komentarju Charlesa Bukowskega, da je pisatelj lahko zares dober šele, ko dopolni petdeset let.

Ne vem, ali je naključje ali ne, ampak resno sem se s pisanjem začela ukvarjati šele po petdesetem letu. Pred tem sem se urila v pisanju kratkih zgodb in poezije.

Torej sem po stažu še »mlada pisateljica« ali Pisarka kot sem si nadela vzdevek zaradi čudenja, od kod v meni vse to znanje in vedenje.
Morda pa sem v enem preteklih življenj bila srednjeveški pisar menih in sem v samostanskih skriptorijih pisala ali prepisovala stare listine in rokopise od pamtiveka. Modrosti pa so ostale v moji zavesti in samo čakale, da jih prenesem v današnji čas.

In tako sem prešla od leta 2009 skozi učenje in pisanje kratkih zgodb in poezije, vse do leta 2014, ko sem napisala svoje prvo obsežno knjižno delo.
 
Leposlovno delo VZHOD SONCAPONOVNO SIMONCA sem spisala v mesecu dni. Nekaj naslednjih sem vsebino oblikovala in dopolnjevala. Kajti, ko sem pisala, sem pisala. Brez ustavljanja ob rdečih oznakah za tipkarske napake. Misli so vrele in roke so hitele.
 
Čudežno vam rečem. Drugi so mi pripovedovali, da so pisali roman leto dni ali več. Nisem mogla verjeti čudežu v sebi.
 
Tako nekako sem spisala tudi drugo knjigo Ljubezen@izbiraj.Si?. V nekaj tednih je bila napisana. Vsi ostali postopki so mi vzeli veliko več časa.
Takšna je moja izkušnja.

Mogoče še zaključna misel.

Ko sem leta 2009 pogledala v lokalni časopis in v njem našla objavljeno svojo prvo zgodbo, sem pomislila:
»Vidiš Simona, VSE se da, če se hoče!«

Ko sem leta 2015 izdala svojo 1. knjigo, me je skoraj razneslo od veselja in sreče, da sem zmogla. Plesala in skakala sem kot indijanka okoli tabornega ognja.

Ko sem leta 2016 izdala svojo 2. knjigo, pa sta se vame naselila mir in samozaupanje.

KONČNO! Sedaj sledim samo še sebi in učiteljem, ki jih izbiram sama.
 
Pisarka Simona&Simon